Marko Jerina, ki je že deset let prostovoljec v zaporih in pomaga v zaporniškem vikariatu, predstavlja delo prostovoljcev v zaporih.

Veliko delamo na komunikaciji, ker menimo, da je prostovoljstvo namenjeno predvsem druženju. Nekdo od zunaj pride v zapor in se uro, dve druži s človekom, ki je v zaporu. Ne gre za obliko svetovanja ali psiholoških pristopov, ampak predvsem za srečanje dveh stilov življenja. Tako zaprta oseba vidi, da je mogoče živeti drugače.

Kaj pomeni, da spremljate zaprto osebo?

Do Krščanske prostovoljne dejavnosti v zaporu (KPDZ) pride prošnja z zavoda zapora oz. s centra za socialno delo, kjer predstavijo primer zaprte osebe, ki bi potrebovala prostovoljca – nekoga, ki bi se s to osebo srečeval, odvisno od dogovora. Srečevanje in pogovor sta namenjena temu, da se zaprto osebo seznanja z zunanjim svetom in se jo spodbudi k razmišljanju, kako bo živela po prestani kazni. Drugače je, ko lahko nekomu od zunaj poveš svojo zgodbo, kaj...