S kolesom zapeljem čez jesensko listje. Ne morem se ga nagledati, saj kar žari! Rdeče, rumeno, pisano ... na zeleni travi, da je očesu toplo kot na poletni dan. Vliva ideje, dan se zdaj zdi lepši. Tak utrip življenja se čuti v zraku naokoli!

Sem kdaj kot to listje? Spomladi je svež sok prebudil drevo. Krhki listi so naznanjali toplejše dneve in več sonca. Poleti so se listi krepili in prinašali senco mimoidočim, ki so se včasih zahvalili za senco. Večino svojega življenja niso bili prav opazni, čeprav so opravljali pomembno vlogo – hladili košček mesta, oddajali kisik, vetru posojali glas.

Jeseni so postali žareči košček neba, barva sivemu dnevu, znamenje življenja pred zimo, igrača vetra. Kar naenkrat je drevo postalo opazno s svojo novo frizuro in zažarelo je v vsej svoji lepoti. Ko je prišel listopad, so listi odigrali svojo vlogo. Ko se bo ta končala, bodo porjaveli, veter jih bo odnesel ali nekdo pometel. Takrat se bomo že veselili prihajajočih praznikov, sneg...