»Slovenec sem! Slovenec sem! Tako je mati d’jala, ko me je dete pestovala« je iz ust rojaka Petra Anžlina privrelo, ko je po štirih desetletjih obiskal rodni dom svojega očeta Jožeta v Mač­kovcu pri Dvoru. Solze so privrele na oči tudi domačim Anžlinovim, po domače »Frlugovim«, posebej sestram Anici, Rezki, Malki, Minki, bratu Mihu, sestričnam in bratrancem, ob pogledu na nečaka Petra, ki se je odel v slovensko narodno nošo. Brat in sestre so obudili spomin na brata Jožeta, še živečega v Torontu, ki je v drugi svetovni vojni odšel iz domovine, rodnega Mačkovca, in si ustvaril družino z ženo Vero iz Krašne v daljni Kanadi. Bolečina srca in duše ob izgubi vere v pravičnost v mladosti in ob razkopani družini je v Mačkovcu vsaj za trenutek izginila, saj se je Petru izpolnila velika želja, da obišče rodni dom staršev. Teden dni v avgustu je Peter preživel s sorodniki in se vrnil v Belgijo, kjer nadaljuje svoje življenjsko poslanstvo.