Pripetilo se mi je, da me je kolegica v daljšem pogovoru vprašala, česa si v življenju najbolj želim. Dobre službe? Avtomobila, stanovanja, osamosvojitve? Zdravstvene varnosti? In je naneslo na to, kako nesocialna je naša država, pa naj bodo na vrhu desni ali levi. Kot mi je v političnem zanosu navrgla, niti ne hodi na volišče, ker je prepričana, da en ubogi glas že ne bo spremenil prihodnosti družbe. Zatrjevala je še, da si nekaterih stvari v življenju ne moremo izbirati sami, češ da so nekateri rojeni pod srečno zvezdo, drugi pač niso. Ko pa pride čas, ki ponuja spremembe (dogodku pravimo volitve, a kaj, ko ima beseda tako negativen prizvok), lep delež mladih obtiči v miselnosti: »Saj je brez zveze …« Namesto da bi nekaj storili, da bi pri 30 letih imeli svoje stanovanje, avtomobil, zadovoljivo službo in podobno, študiramo do povprečno 27. leta in delamo preko študenta bolj ali manj nepomembna dela. Ne splača se diplomirati in potem delati za tistih ušivih nekaj sto...