S ponižnim pogumom

Pred ogledalom zrem v gube,
v sive lase in v ukrivljeno držo
in čutim, da počasi, a nezadržno
moj čas vse bolj polni prostor,
ki mu je odmerjen.
Minljivost vse bolj zahteva pravilnost,
vse bolj resnico in ljubezen,
vse bolj smisel in cilj –
vse bolj postaja močna z odhajanjem
in neizprosna z odnašanjem.

Vem, le v najem si mi dal
teh nekaj let in korakov …
in ker nisem slučaj in ne pomota,
ker ne izginjam v nič in ne v nesrečo,
sem sejal semena in zrnja,
ki za mano dišijo
po zrelem žitu in grozdju.

Ne bom tožil, niti zahteval,
da požanjem za dišeči kruh
in da oberem za rujno vino,
saj bi se s tem ne nasitil in ne odžejal;
in ne bom bežal in ne kričal,
da bi izkričal strah in bolečino.
Raje bom sam legel med brazde,
da vzkalim za drugačno žetev in trgatev,
saj ne potrebujem številnih let,
ne polnih kašč in ne kleti,
ampak le gotovost, da...