Poznal sem italijanskega intelektualca, polnega kulturnih zanimanj in od nedavna tudi vernega katoličana. Bolj kot to pa me je začudilo, da sem nekoč, ko sem prišel k njemu nenapovedan, našel tega človeka sedečega na balkonu z rožnim vencem v roki. Pričakoval sem, da bo prijatelj rožni venec, to domnevno starinsko reč za stare ljudi, skril pred mojimi očmi. Tega ni storil. Nasprotno, rekel je, da se je tiste molitve navadil že pred kakšnim letom – kakor cigaret. Vprašal sem ga, kaj ga je spodbudilo k tej na videz dolgočasni, ponavljajoči se molitvi. »Kakšen menih?« sem ga vprašal. »Ali kakšen prijatelj duhovnik?« Debelo sem pogledal, ko je odgovoril: »Neki literat, pa ne Italijan, ampak Anglež.« »Le kdo?« sem ga vprašal, »saj so tam v glavnem doma protestanti, katoličani pa so v veliki manjšini.« Rekel je: »A to je manjšina, ki je dala npr. človeka, kot je bil Chesterton in danes že blaženi kardinal Newman.« »Ampak to so velike izjeme, dragec!« »Ne,« odgovori on, »lahko je takšna iz...