Ko so se v času prvega spogledovanja z renesanso protestanti začeli spraševati, ali bomo zveličani zgolj po veri ali lahko sami kaj prispevamo z lastnim prizadevanjem, so pravzaprav razglabljali o dveh pojmih, ki se ne izključujeta.

»Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: 'Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!', a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva,« piše sv. Jakob.

Zato je vendarle pomembno, kaj nabiramo v popotno življenjsko košaro. Pa ne za to, da bi si s prtljago, ki jo nosimo tja proti vratom nebeškega ključarja, zaslužili odrešenje. Odrešenje nam je podarjeno, je milost, ki nam jo podarja Kristus.

Kako naj potem razumemo odlomke iz evangelija, ki pravijo, da nas bo Jezus ob koncu zemeljskega življenja spraševal, ali smo mu dali jesti, piti...