Pri vratih je pozvonilo in Jan je zaklical: »Prihajam!«
»Kam pa greš?« je vprašala mama.
»K stricu Toniju, saj veš,« je hitro zaprl vrata za seboj.
Stric Toni, kakor so ga zdaj klicali vsi otroci v vasi, je bil upokojeni učitelj, ki se mu je zgodilo nekaj res čudnega.
Gospod Toni je bil strog gospod, imel je natančen dnevni red in odkar mu je umrla žena, so mu družbo delale predvsem knjige; posedal je na koncu vrta ob potoku ure in ure in bral. Nikogar ni potreboval in tudi ne želel, rad je imel mir in tišino, da je lahko premišljeval. Včasih pa se je odpravil čez vas k cerkvi, da je srečal župnika in sta se zavzeto pogovarjala o rečeh, ki jih mulci niso nič razumeli, vedeli pa so, da učitelj s strupeno vzvišenostjo zavrača vsako župnikovo misel in besedo.
»Kako neznanstveno!« so ga slišali reči, kadar je župnik tolažil žalujoče in govoril o tem, da se življenje spremeni, ne pa uniči, in da pokojni v nebesih čaka na svoje drage.
»Kako morete tako poneumljati...