Če je bil 11. september 2001 prelomen za svetovno politiko in je postal nekakšen mejnik za čas pred njim in za čas po njem, lahko podobno trdimo za 2. oktober 2012. Pri slednjem seveda ne gre za svetovne, ampak za slovenske, šentflorjanske razsežnosti. Velika večina komentarjev si je edina, da je časopis Delo po tem, ko je DNK nedvomno pokazal, da kardinal Rode nima nič skupnega z domnevnim iskalcem očeta Petrom Stelzerjem, prekoračil vse meje profesionalnosti. Redke izjeme skušajo še naprej iskati izgovore in opravičila, da je šlo za javni interes, ki je bil podprt z dovolj dokazi za domnevo, zraslo na inačici Delovega raziskovalnega novinarstva. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da sta bila v celotno zgodbo močno vpletena in v prvo linijo postavljena dva teologa. Pojav seveda ni nov. V slovenski kulturni tradiciji najdemo več primerov, ko je ideološko nasprotna stran uspela za svoje namene pridobiti in uporabiti ljudi, ki so na tak ali drugačen način izhajali z druge strani. Naj spomnimo na zgodovinarja Mikuža, nekdanjega katoliškega duhovnika, ki je desetletja veljal za nesporno avtoriteto komunistične interpretacije zgodovine, ali na škofa Grmiča, ki je vse do svoje smrti zagovarjal socializem in za katerega Udbini arhivi vedno bolj potrjujejo, da je bil njen sodelavec, ki je cerkvene novice še tople odnašal na postajo »mini koordinacije«, katere dobro informiran človek je bil tudi Milan Kučan. Govoriti v Sloveniji o tem, da zadeve nimajo vedno nekega ozadja oziroma da ne držijo teorije zarote, je tako, kot da bi hoteli lačnemu dopovedati, da je sit.