Ko je leta 2000 pri goriški Mohorjevi družbi izšla moja knjiga Ali je Bog oče in mati, jo je na predstavitvi v Trstu pisatelj, profesor Alojz Rebula, nekako takole ocenil: Sveža, svetla in sončna, vprašujem pa se, ali ni v njej le preveč svetlobe, saj so v temelju krščanstva tudi tema greha, trpljenja in smrti, brez katerih ne bi bilo Kristusovega križa, niti vstajenja.

Z leti se tega vse bolj zavedam in pritrjujem profesorju Rebuli, vendar hkrati ostajam neupogljivo zvest svojim osnovnim izhodiščem bibličnega in krščanskega optimizma: Na začetku je luč, je sonce, na prvi strani Svetega pisma je dobra in svetla beseda! Bog je videl, da je dobro, kar je ustvaril, še posebej se je razveselil (z oceno: zelo dobro!) človeka, ko je v njega vtisnil lastno podobo. To pozitivnost in ta primat svetlobe je potrdil v življenju in delu Jezusa iz Nazareta, Božjega Sina. Zato je evangelist Janez v prologu svojega evangelija kratko in jasno zapisal: Luč je prišla na svet, Beseda...