Stiska poganja ljudi v dejanja. Bolje rečeno: močno gibalo sprememb (tudi družbenih) je občutek stiske, saj je zunanja, »objektivna« merila človeške stiske težko določiti: kar so na nekem koncu sveta solidne življenjske razmere, velja nekje drugje za socialno bedo; in kar je v isti družbi v nekem času pomenilo skorajda živeti v izobilju, v drugem pomeni že zdrsniti pod prag revščine. Stiska je torej predvsem občutje notranje nemoči. Je stanje, v katerem se začnejo manjšati možnosti izbire in skladno s tem upadati potreba po mišljenju; ko se stvari zaostrijo do skrajnosti, se izbrišejo alternative in potem celo edine preostale možnosti. Nastopi čas brezizhodnosti.

A pasivnost in frustracija sta ponavadi samo prehodni moment; v ljudeh, ki čutijo, kakor da ne morejo več živeti v aktualnem družbenem svetu, se prebuja urgentna potreba po tem, »da bi nekaj storili«: ti, ki nimajo česa zgubiti, postanejo dojemljivi za radikalne ideje, usmerjene zoper ta svet v celoti, za p...