Z nasiljem asimilirati svoje jezikovne manjšine, temu brutalnemu fašističnemu načrtu so se, kot se mi zdi (ne vem, ali tudi statutarno), države, vključene v Evropsko zvezo, odpovedale.

Odpovedati se lastni jezikovni enotnosti je težko vsaki državi iz vsaj dveh razlogov. Najprej iz naravne volje po moči in iz težnje, da bi državo naredili čim bolj narodno in jezikovno trdno, brez tujih primesi. Te težnje niso bile tuje tudi nekaterim cerkvenim ljudem. Nekdanji svetniški tržaški škof Bellomi je bil verjetno med njimi izjema s svojim prepričanjem, da »manjšine bogatijo«. V svoji odprtosti je molil brevir po slovensko.

Drugi razlog za poseben odnos večinskih narodov do njihovih manjšin je pozornost, s katero sosednja država spremlja usodo svojih rojakov onkraj meje, v čemer gostujoča država rada vidi vmešavanje v svoje notranje zadeve: situacija, ki je vir napetosti in sporov.

Tudi država, naklonjena evropskemu duhu, manjšino ne samo tolerira, ampak se z ravna...