Dokler človek nima lastne izkušnje, v resnici o stvari ne ve veliko.

Srečala sem znanko, po poklicu medicinsko sestro, malo mlajšo od mene, s katero sva se zapletli v zelo zanimiv pogovor. Zanimiv in po svoje tudi življenjsko pomemben. Odzvala se je povabilu na mamografijo, na katero je odšla z občutkom, da je to samo formalnost, saj gotovo nima raka dojke. Pričakovala je, da bo dobila samo še potrdilo, da je tako. Pa se je izkazalo, da ima v dojki res tumor, zelo majhen sicer, toda potrebna je operacija in nadaljnje zdravljenje.

Vso svojo poklicno dobo je delala kot medicinska sestra in v tem delu uživala. Imela je veliko razumevanja za bolnike in ti so jo imeli tudi zelo radi. »Zdaj doživljam, kako je biti na drugi strani,« je večkrat ponovila. Vedno je imela občutek, da bolnike razume, zdaj pa se je zavedla, da bolnika zares lahko razumeš šele takrat, ko se sam znajdeš na njegovi strani. Kot sestra ali zdravnik si tisti, ki pomaga, zdaj pa sam potrebuješ pomoč....