V medijih se v zadnjem času ustvarja vtis, da je Slovenija na robu humanitarne katastrofe. Govori in piše se o lačnih otrocih v šolah, o samomorih kot posledici revščine, o iskanju hrane po smetnjakih. Predsednik Socialne zbornice je na primer javnost opozoril, »da enoodstotno povečanje revščine ali brezposelnosti prinaša pet odstotkov več patologije: samomorov, nasilja v družini, kaznivih dejanj«. Če bi izjava želela biti kaj več kot politično zastraševanje srednjega sloja, bi morala biti opremljena vsaj s pojasnilom, v kakšnih okoliščinah velja taka povezava in s kakšnim časovnim zamikom se patologija realizira. Navedeno izjavo je namreč težko uskladiti z dejstvi, da se je registrirana brezposelnost v obdobju 2008–2011 povečala za 50 %, samomorilnost pa je v istem obdobju ostala na enaki ravni.

Leta 2000 je v Sloveniji 13 % prebivalcev prejemalo dohodke, ki so bili tako nizki, da jih je statistika uvrščala med osebe, ki živijo pod pragom tveganja revščine. Na vrhu konjun...