Koncil nadaljujemo, ko se v odprtosti svetu in njegovi težnji po resnici, pravičnosti in odpuščanju približujemo človeku.

Bogoslovno semenišče v Ljubljani, 11. oktobra 1962. Ura je polnoč. V semeniški kapeli so zbrani bogoslovci pri posebni polnočnici. Škofijski novomašniki tistega leta, letošnji zlatomašniki, smo pripravili in oblikovali mašo. V moji knjigi mašnih namenov je zapisano, da je mašo naročila Marijina kongregacija duhovnikov in bogoslovcev »za uspeh koncila«. Eden izmed novomašnikov je maševal, seveda v latinščini, drugi so opravljali službo mašnih strežnikov. Tako smo se, podobno kot drugod po katoliškem svetu, z mašo pridružili začetku 2. vatikanskega koncila.

Naše predstave o koncilih so bile skromne in šolske, pri vernikih še bolj: leto zasedanja, verske resnice, ki jih je nek koncil opredelil, in zmote, ki jih je obsodil, ime koncila in še kaj. Pričakovanja so bila veliko večja, čeprav nismo vedeli, kaj se bo dogajalo.

Besede papeža Jane...