Razčistimo najprej tole: nikoli ne bom mogel dokazati Boga z rezultati merjenja. V tem sem ravno toliko nemočen kot tisti, ki terja dokaz: tudi on mi še ni postregel z dokazom, da Bog ne obstaja. Oba pa ne nehava razmišljati o Bogu in se o njem spraševati. Ljudje imamo dva registra izkušnje, ki ju ne moremo pomešati: razum in srce. Razum je nedavno odkril najmanjšega izmed vseh delcev, spoznali smo, da vesolja ne moremo izmeriti, in hkrati si predstavljamo njegov začetek. Srce pa pravi: Kako to, da vesolje sploh je? In kako to, da se nad njegovo veličino čudimo?

Pogosto se srečujem s stališčem, ki ga ne morem sprejeti: moje spoznanje je merilo resničnosti. Kar razumem, je, česar ne razumem, tega ni. Stališča ne sprejemam, ker enači nerazumljivo in neresnično. So stvari, ki jih ne gre poskušati razumeti, a so resnične: navdušenje nad najljubšo pesmijo, čudenje nad lepoto, izmuzljiva skrivnost zaljubljenosti. Je že res, da gre za kemične procese v možganih, a veselje in pretr...