V šentflorjanskem breznu
V šentflorjanskem breznu
V teh zblojenih mandatarskih dneh bi lahko Cankar svojo »šentflorjansko dolino« preimenoval v »šentflorjansko brezno«. Piscu teh vrstic se ob tem zastavljata dve vprašanji, eno sociološko, drugo psihološko.
Prvo vprašanje: kako je mogoče, da na Slovenskem tako imenovana levica (levica bogatih), ki je imela pol stoletja v rokah prav vse razen zraka, imela v rokah šolstvo in tisk, pošiljala svoj obetajoči podmladek na tuje univerze, si ustanovila fakulteto za lastno propagando, in vse to na »znanstvenem« svetovnem nazoru, kako je torej mogoče, da samo 20 let po izgubi oblasti za parlamentarne volitve 2011 ni mogla iztisniti iz sebe kvalitetnejšega kandidata, mogoče zasebno častivrednega Polslovenca (»Na volitvah v Sloveniji je zmagal Srb,« je pisal srbski tisk), trgovca z ustreznim duhovnim obzorjem. Ali je mogoče, da se je, potem ko je izgubila oblast, levica tako idejno in človeško izvotlila, da ne zmore človeka, ob katerem bi slovenski narod začutil spoštovanje?
...