Dogodki se večkrat ne razvijajo tako, kot bi si želeli.

Ko je človek mlad, res gleda na marsikaj z drugačnimi očmi kot pozneje, ko ga življenje obrusi in postavi na realna tla. Tako nekako sem razumela pripoved o osemnajstletnem gimnazijcu, ki mu je umrl dedek, s katerim sta se zelo dobro razumela in marsikaj skupaj načrtovala. Dedek je bil star petinosemdeset let in zadnjih nekaj mesecev hudo bolan. Zdravniki so se zelo trudili, ampak bolezni niso mogli ustaviti. Seveda je tudi žena pokojnika prizadeta, ampak nekomu, ki ga ima rada, ne bi privoščila, da bi dolgo tako trpel, kot je nazadnje. Pravi, da povsod čuti njegovo navzočnost, čeprav je umrl, in da je neznansko hvaležna za vsa lepa leta, ki sta jih skupaj preživela.

Hudo pa ji je za vnuka, ki te smrti ne more sprejeti. Fant je sedaj jezen na vso medicino, ki po njegovem mnenju ni storila dovolj. Meni, da bi dedek lahko še nekaj let živel. Nič ne pomaga, če mu vsi okrog dopovedujejo, da umirajo še velik...