Politično dogajanje na Slovenskem daje vtis velikega, mogoče zadnjega spopada med totalitarističnim pokomunizmom, ki ga poosebljata Kučan in Janković s svojim ozadjem, in demokratičnimi strankami, kamor lahko delno prištevamo tudi krog Boruta Pahorja. S pomočjo predsednika države nam dopovedujejo ali bolje grozijo s tragedijo, če »edini odrešitelj slovenskih stisk in tegob« Janković ne bo izvoljen za predsednika vlade. V resnici bi bilo le slabše, zlasti za reveže, in ti so v Sloveniji v večini. Vsej Sloveniji je dopovedoval, da ima večino za zmago v parlamentu, kar pa je bila prevara, ki je dovoljena pri kartanju, ne pa pri odgovornem vodenju države. Zavaja, ko dopoveduje, da je relativna zmaga, manj kot tretjina glasov, večinska in se ji morajo vsi podrediti. Največji greh mu je strankarstvo, ki je bistvo demokracije. Z njeno kritiko pripravlja pot novemu totalitarizmu, ki se bo izražal predvsem v brezobzirnem grabljenju tistega nekdanjega državnega imetja, ki se še da prigrabiti....