Končuje se prvi mesec novega šolskega leta. Za nami so nakupi šolskih potrebščin, navajanje na nov urnik in prvi roditeljski sestanki. Zvezki se polnijo z računi in nerodno napisanimi črkami. V Slovenskem šolskem muzeju pa se izteka razstava Zgodbe šolskih zvezkov, ki pripoveduje, kako je bilo v šoli nekoč – ko smo vanjo hodili mi in še prej.

Gospod učitelj vsakemu črno tablico pa krhelj krede podajo, se k veliki črni tabli ustopijo, rekoč: »Lepa reč je pisati – papir po kurje razpraskati pa ni lepo. S kredo poprej na tablice poskusite,« je v knjigi Blaže in Nežica v nedeljski šoli napisal Anton Martin Slomšek. V tistem času so se šolarji najprej učili pisati na tablice in šele potem na posamezne liste papirja. Šele sredi šestdesetih let 19. stoletja so se začeli uveljavljati zvezki. Imenovali so jih tudi sešitki, glede na njihov namen pa številnica (zvezek za računanje), risanka (za risanje) in pisanka (za pisanje).