»Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje« (Mr 9,42).

Kadar slišim te Jezusove besede, se vedno spomnim na svoje veroučence iz prvega razreda. Kako bi jih lahko pohujšala? S čim? Tako, na prvi pogled se mi zdi, da zelo težko, a vendar mi božja beseda ne da miru in vrta vame. Najprej si moram razjasniti besedo pohujšanje. Kam usmerja mojo prvo misel? Iskreno priznam, da v odnos do telesa in spolnosti. Se pohujšanje dogaja samo na omenjenem področju? Seveda ne, se ga pa zelo dotika, saj v krščanskem okolju pomeni pohujšanje, da s svojim vedenjem in ravnanjem povzročiš, da človek, v mojem primeru šestletni otroci, izgubijo dobre lastnosti zlasti v moralnem pogledu. Sedaj mi je že bolj jasno, da lahko zelo hitro in celo nehote z besedo ali dejanjem prebudim pohujšanje, morda celo zgražanje. Pred leti, ko sem začela poučevati verouk, me je deklica resno vprašala: »A ti pa nimaš copat?« Spomn...