Bralcev ne bi želel podcenjevati, čeprav bo pojav, ki ga tokrat obravavam, morda koga spominjal na osnovnošolske težave pri opismenjevanju in obvladovanju pravil v zapisovanju izrazov skupaj oziroma narazen (s posebnostmi in izjemami), npr. ne vem -- *nevem, ne bom -- *nebom, ne bi -- *nebi ipd. (ter na drugi strani na svidenje – nasvidenje, z Bogom – zbogom, na to – nato ipd.). Za teoretično razlago in utemeljevanje takih in podobnih primerov so potrebni pojmi iz besedoslovja, pomenoslovja in besedotvorja, za pravilno praktično rabo pa opozarjanje in – vaja. Na splošno lahko rečemo, da do negotovosti in omahovanja lahko prihaja takrat, kadar imamo v jeziku enakopisno (homonimno) razmerje med samostojno besedo (npr. nikalnim členkom ne: ne hodimo, ne septembra) in nesamostojno besedotvorno sestavino (npr. predpono oziroma preponskim obrazilom ne-: neumetnik, nerjaveč, nesmrten). Do omahovanja zato utegne priti pri izrazih, ki spominjajo na sklope, sestavljenke ali zloženke. Pri branju slovenskega časopisja in preverjanju v besedilnih korpusih (Nova beseda, Fidaplus) prihajamo do ugotovitve, da danes tako omahovanje narašča pri izrazu ne nazadnje. Statistika je že alarmantna: približno ena tretjina primerov je v nasprotju s pravili zapisanih skupaj (*nenazadnje), zlasti če gre za rabo v prenesenem pomenu (»ne najmanj pomembno, čeprav omenjeno na zadnjem mestu«) oziroma za prevajanje angleškega frazema last but not least. Za katero pravilo pravzaprav gre, kako naj si pisec v tej negotovosti pomaga, če nima pri rokah ustreznega priročnika ali če je priročnik premalo jasen in natančen?