Deževalo je kot iz škafa in kaplje so tekmovale na oknu našega avtobusa, s katerim smo se farani odpravili na jesensko romanje. Naša prva postaja je bilo Olimje, nato koča pri čarovnici v Olimju. Razna vodna kolesa in premikajoči se liki iz pravljic so odprli usta najmlajših in bili hkrati dokaz, da turizem ne pozna meja.

Naslednja postaja je bil Muzej na prostem Rogatec. Kako so ljudje živeli nekoč? Skromno, bolj povezano, v odvisnosti od narave in svojih rok. Pot nas je naprej vodila do cerkve nad Rogatcem, vrtnarije z več tisoč vrstami kaktusov (ko nekdo s toliko ljubezni skrbi za te zbadljivce, je to resnično vredno ogleda) in obiskom bazilike na Ptujski Gori. Vsaka postojanka bi lahko bila svoj roman, poln vsebine, zgodovine in pogleda vsakega od nas. Nasmejan obraz p. Jožeta je bil obratno sorazmeren z vremenom, ki je bilo sicer slabo, a smo se kljub temu imeli lepo, zopet smo odkrili kakšen nov neodkrit kotiček bližnjega.