Pogovor z Otmarjem Issingom, nekdanjim članom izvršilnega odbora Evropske centralne banke Med 1. junijem 1998 in 31. majem 2006 je profesor Otmar Issing bil član izvršilnega odbora Evropske centralne banke, odgovoren za direktorata za ekonomijo in raziskave. Vse do maja 1998 je bil v odboru nemške centralne banke in član sveta banke. Trenutno je predsednik centra za finančne študije na univerzi Goethe v Frankfurtu, predsedujoči kuratorija Gesellschaft für Kapitalmarktforschung in House of Finance univerze Goethe in mednarodni svetovalec družbe Goldman Sachs. Je prejemnik številnih nemških in mednarodnih priznanj in odlikovanj Pogovor z njim je nastal ob robu letnega srečanja združenja Mont Pelerin Society v Pragi (od 2. do 7. septembra). V Spieglu sem prebral, da ste zelo skeptični do trenutnega stanja na skupnem evrskem območju, kar je ne nazadnje tudi moč razbrati iz vaše predstavitve na srečanju združenja Mont Pelerin Society tukaj v Pragi. Ali ste lahko nekoliko bolj natančni in nam pojasnite, kaj je bistvo vašega skepticizma glede evra in trenutnih razmer na skupnem denarnem območju? Najprej moram povedati, da so me vedno obravnavali kot neke vrste evro-skeptika. Že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej pred vzpostavitvijo skupne denarne unije, sem denimo med zaslišanjem pred evropskim parlamentom dejal, da je skupna evropska valuta poskus, saj se še nikdar ni zgodilo, da bi suverene države pristojnost vodenja denarne politike prenesle na supranacionalno inštitucijo, medtem ko bi na večini ostalih področij ostale suverene. Torej je šlo za neke vrste izziv. In kot smo videli, se politiki niso pozitivno odzvali na ta izziv. Enotno denarno območje je nastalo in deluje dobro, vendar je bilo v ekonomski politiki storjenih mnogo napak, ki so povzročile divergenco v produktivnosti z zelo različnim razvojem stroškov na enoto dela, videli smo vzpon in padec v gradbeništvu, videli smo kršenje pakta stabilnosti in rasti. Vse to so dogodki, ki so podpirali moj, ne bi ga imenoval skepticizem, temveč realizem. In učenje na šibkostih je najboljši način za stabilizacijo razmer. Kriza je vse te napačne odločitve zgolj osvetlila. Mitja Steinbacher Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu