Nič presenetljivega ni bilo, ko je leta 1973 v tržaški založbi Mladika izšla pesniška zbirka »Bližine in daljave« Vinka Beličiča in da je med pesmimi izstopala ravno »Antigona«. Beličič je bil eden izmed naših zdomcev, ki se je po umiku maja 1945 ustalil v Trstu. Po rodu je bil Belokranjec, maturiral je na novomeški gimnaziji, študiral slavistiko, bil član Ehrlichovih stražarjev, nekaj časa je urejal glasilo Straža v viharju, se med študijem en semester izpopolnjeval na katoliški univerzi v Milanu, po diplomi 1940 pa služboval na uršulinski gimnaziji v Ljubljani. Iz političnih razlogov se je umaknil v Trst in tam poučeval na znanstvenem liceju France Prešeren. Bil je ves čas nepopustljiv nasprotnik socialistične oblasti v Sloveniji, zato ni nič nenavadnega, da je znanemu antičnemu motivu iz Sofokleja dal svojo izpeljavo, saj je tudi njega težilo breme »nepokopanih mrtvecev«, mnogih njegovih znancev, eno izmed strašljivih bremen povojne Slovenije.