Stvari, ki jih ne potrebujemo, nam otežujejo življenje.

Drobna stara gospa pri devetdesetih letih, ki že nekaj časa živi v domu, mi je pravila, da je s hrano prav zadovoljna. Bila je zelo dobra kuharica in ko je odhajala v dom, smo se vsi bali, kako nezadovoljna bo tam s hrano. Pa smo bili potem vsi prijetno presenečeni. Zelo je zadovoljna in tudi hvaležna zanjo. Na večerjo pa ne hodi, ker pravi, da bi bilo zanjo to preveč. Vedno starejša postaja in dovolj ji je, če proti večeru poje malo sadja. Veliko laže tudi spi, če njen želodec ni tako poln.
Povedala pa mi je še nekaj zanimivih stvari o domu. Večina njenih sostanovalcev seveda hodi na večerjo in poje vse, kar dobi na krožniku. Tega je včasih kar precej. Vsekakor precej za starega človeka. Vsaj tako se ji zdi. Včasih se s kom o tem pogovarja in sliši vedno isto: »To plačamo in nam pripada. Zato je prav, da pojemo.« No, če nekomu to ni preveč, je seveda res prav, da vse poje. Če pa je nekomu preveč in se to tu...