Jezusova večnost

K zapisu tega razmišljanja me je spodbudil odličen filozofski sestavek »Živeti brez prostora in časa?« v Credu v 35. št. Družine, 2. septembra.

Ko razmišlja o Kantovih kategorijah prostora in časa, lepo pove, da smo ustvarjeni za tretjo kategorijo, da verujemo »v tisto večnost, v tisto brezprostornost in brezčasnost, ki jo je s svojimi eksperimenti zavohala moderna fizika« in ki jo sluti »umetnost, začenši z glasbo«. V njej bodo duše pokojnih »v brezprimerno intenzivnejšem bivanju, kot je naše zdaj«.

Tudi nekdanji kolumnist Družine, pronicljiv mislec, zdaj žal že pokojni jezuitski p. Žužek, se v svoji zadnji knjigi Končno zorenje sprašuje »kako funkcionira duh brez telesa«. Odgovarja, da je ta skrivnost »prevelika za duha« in da nas v Kristusu »čaka končna rešitev: nebeški Jeruzalem«.

Oboje me je privedlo k razmišljanju o Jezusovem prostoru in času, v katerega se je rodil, ter njegovi večnosti, iz katere je prišel in kamor s...