Kardinal Martini je bil popolnoma zvest poljskemu papežu.

Že sama misel, da bi Janez Pavel II. lahko imel alternativo v pastoralnem slogu in teološki misli, se je nam, rimskim študentom v devetdesetih, zdela zelo vznemirljiva. Komu prestopniška. Da je ta alternativa nadškof Martini, se je šepetalo. A ko smo ga potem enkrat imeli srečo poslušati o solidarnosti, je predavanje začel in nadaljeval z navedki iz besedil Janeza Pavla II. Idejnih spopadov željni mladeniči smo bili rahlo razočarani. Martini je bil popolnoma zvest poljskemu papežu in našemu žgečkanju domišljije se ni izšlo.

Kakšno leto kasneje sem odšel na svoje prvo kaplansko mesto v župnijo na obrobju Milana. V župnijskem načrtu, ki so ga pisali tisto leto, so se pojavljali pojmi kot »spomin«, »odločitev za vzgojo«, »sihemski zbor«. Besede, ki so prišleku delovale skrivnostno, Milančani pa so z njimi operirali z lahkoto. Že po jeziku si torej vedel, da nisi več v Rimu, da tuk...