V Stari zavezi Mojzes v božjem imenu posreduje ljudstvu božjo postavo. Po dolgem potovanju po puščavi, na pragu obljubljene dežele jo takole razglasi: »Zdaj pa, Izrael, poslušaj zakone in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli in prišli in vzeli v last deželo, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov!« (5 Mz 4,1). Tu pa nastane problem. Ko se je ljudstvo ustalilo v deželi in postalo čuvar Postave, je bilo skušano, da svojo varnost in svoje veselje začne polagati v nekaj, kar ni več Gospodova Beseda: v premoženje, v oblast, v druga 'božanstva', ki so v resnici ničeva, so le maliki. Gotovo, Gospodova postava ostane, vendar ni več najpomembnejša, ni več pravilo življenja, temveč postane prevleka, pokrivalo, medtem ko gre življenje drugo pot, sledi drugim pravilom, pogosto sebičnim osebnim ali skupinskim interesom. In tako vera izgubi svoj resničen pomen, ki je: živeti v poslušanju Boga in izpolniti njegovo voljo – kar je resnica...