Ne postanimo na cesti nevarni.

Zdi se, da ima avto v življenju ljudi prav posebno mesto. Sama ga sicer ne vozim in ga nimam, sem pa prav vesela, ko me kdo kam pelje. Spominjam se, kako sem pred skoraj tridesetimi leti srečala gospoda, ki je razmišljal takole: »Zdaj sem star petdeset let in kdo ve, koliko avtomobilov bom v življenju še imel. Enkrat bo zadnji.« Morda bi se mu danes zdelo, da je bilo ob petdesetletnici še prezgodaj razmišljati o tem, koliko avtomobilov še. Saj so med vozniki avta tudi zelo stari ljudje, krepko nad devetdeset let.

Večkrat mi prihaja na misel gospa, stara čez osemdeset let, ki se je komaj premikala z berglami. Nekdo jo je z njenim avtom pripeljal v zdravilišče in avto je ostal ves čas parkiran tam. Gospa pa je hodila vsako popoldne in nekaj časa posedela v svojem avtu. Očitno ji je to veliko pomenilo. Kdo ve, kaj vse se je pletlo v njej, o čem je tam razmišljala.

Zgodbe z avtom pa so seveda še drugačne. Poznam gospo, ki...