Kako čuden čas je zdaj, da nihče nikomur ne zaupa in ne verjame!

Draga moja,
nisem vedela, da je v tebi toliko pesmi in hrepenenja in lepote! Saj iz tvojega pisma kar sije! Hvala ti za zaupanje in vse res lepe misli – jaz česa takega nisem sposobna spraviti skupaj – pa čutim tvoje misli včasih res kot svoje, vsekakor pa večino razumem. Ja, predvsem hrepenenje pa res razumem – in vidim sama pri sebi, kako se počasi usmerja od posvetnih reči v večnost in k Bogu.

Tu na zemlji imam pa prav navadno vsakdanjost, zabeljeno s skrbjo in privajanjem na nove izzive. Moj dragi telesno namreč res okreva, duševno pa … Ves je še prestrašen in zdaj prvič v življenju išče odgovore na vprašanja, ki si jih včasih ni postavljal. Izguba zdravja, negotovost jutrišnjega dne, nemoč, ko si mora priznati, da tako veliko pomembnih reči ni prav nič odvisnih od njegove volje in truda – vse to ga vznemirja in tudi greni.

Takega Lojzeta nisem poznala! Ali še huje: včasih se mi z...