Draga Kristina!

Vse lépo enkrat mine in tako je zmanjkalo sape tudi našemu počitniškemu balonu, ki je iz sebe iztisnil še zadnji dihec blaženega brezdelja in lenuharjenja. A priznati moraš, da je naš balon to poletje odneslo visoko in da ga je potepuški veterc, preden ga je utrujenega in rahlo izmučenega obesil čez balkonsko ograjo, kjer zdaj žalostno visi podoben mokri krpi, ki je v kopalnici opravila svoje, podil vsevprek. In vi, »zlati moji otroci« ste se, prav tako podobni žalostnim in mokrim krpam, spet odpravili v šolo. Zato bi bilo prav, da bi takole, na začetku šolskega leta, uprla svoje poglede v svetlo prihodnost in skovala kak načrt.

A ker me poznaš in veš, da se »moj prav« le redko pokrije s tem, »kar naj bi bilo prav«, te ne bo začudilo, da bom storil nekaj drugega in se, namesto naprej, ozrl nazaj. Ko te takole opazujem pri tvojih rosnih štirinajstih, skoraj petnajstih, in mi očetovsko srce prekipeva in se šopiri v pavjem ponosu, ko vidim, da postaja...