Hodili so za Njim
pod sončnimi zahodi,
skozi žitna polja,
bela za žetev,
po bregovih s sivimi čolni,
nad ravninami
z dozorelo rumeno travo,
v sobotne shodnice,
ki so vsevdilj
Nečesa
Nekoga
čakale.

Hodili so za Njim.
In niso bile besede same,
ki so jim kazale pot,
ne njegova kretnja sama,
ne Njegove oči.
Biló je Njegovo
temno dno,
ki je zamolklordeče
vse presevalo,
vsevdilj zblestevalo
iz Njegovih rdečih dni:
iz Njegovih jeznih zamahov z bičem,
iz Njegovih tihih črt,
ki jih je ob grešnici risal v pesek,
iz vse Njegove rdeče,
v smrt vodeče ceste
pod velikim zlatim božjim soncem.