»To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene« (Mr 7,6).

Božja besede te nedelje mi krepko izprašuje vest. Kakšna je moja pobožnost pred Bogom? Meni se lahko zdi v redu, morda tudi komu drugemu. Toda pomembno je, kako jo vidi Bog Oče. Dnevni red skupnosti me vsaj trikrat dnevno vabi k molitvi, k temu pa dodam še čas osebne molitve. Veliko priložnosti, toda ta molitev je večkrat le na ustnicah, misli, z njimi pa tudi srce, pa so povsem drugje. Oh, ta raztresenost!

Toda Gospod me danes ne opozarja toliko na mojo raztresenost kot na nevarnost, da bi svojo pobožnost gojila le navzven, srce pa bi ostajalo zaprto in trdo. V nevarnosti sem, da bi množila svoje molitve, prošnje in različne pobožne vaje, ob tem pa ne dvignila pogleda h Gospodu, se ne srečala z njim ter ne zaznala in ne sprejela njegove ljubezni in njegove milosti odrešenja. Včasih se sprašujem, kako je mogoče, da nekdo veliko moli, druge spodbuja ali celo sili k molitvi, v duši p...