»Resnično, resnično povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje« (Jn 6,47).

Česarkoli se dotaknem v teh toplih počitniških dnevih, me nagovarja k zaupanju v Boga. Zaupaj stoodstotno, brez godrnjanja. Bi, če bi bila robot, če ne bi razmišljala in iskala resnice, tako pa … Iščem signale in potrditve, da sem na pravi poti, in ko sem približno zadovoljna, pride val in ... pljusk v vodo, kjer postanem premočena iskalka. Tako je, vsaj pri meni, ki sem ženska.

Pred slabo uro sem odložila roman Bela kot mleko rdeča kot kri. Čudovito – brez klicaja, saj se mi zdi, da bi uničil to močno krhkost, ki veje iz njega. Prebrala sem vse: tudi zahvalo in spremno besedo, da sem se lahko znova potopila v svet, ki me je vso potegnil vase. V zgodbi sem stopala v korak z Leom, glavnim junakom, ki je v brstenju prve zaljubljenosti moral spuščati iz rok deklico Beatrice, ki mu je pomenila vse. Umirala je in umrla, kot je pred dvema mesecema umrla moja ljubljena mama. Težko je sprejeti smrt...