»Božjega sonca želim!« z dobrodušnim nasmehom pomaha v pozdrav. Živi iskrivo in ustvarja intenzivno, kot bi ji uspelo katerega od osmih križev – zadnji ji je bil naložen nekaj dni pred praznikom Marijinega vnebovzetja – zatakniti bogve kje, češ šest jih je čisto dovolj.

Poštenje, resnicoljubnost, doslednost, vero, spoštovanje vsega živega, predvsem pa vsake drobtinice kruha – to je Berta Golob, kot pravi, prejela v domači družini. Že vseh osem desetletij živi v Struževem pri Kranju. Hišo je zgradil oče leta 1927, vsa ta leta je niso posodabljali, le skrbno vzdrževali: okna so še danes ista kot ob vselitvi, razporeditev prostorov tudi, bogkov kot je še danes prav tam in prav tak, kot ga je postavila Bertina mama. Ta je umrla prezgodaj, Berta še ni imela šest let, njen brat, ki živi v Ameriki, pa komaj tri tedne. Skrb za bratca in sestrico je prevzela starejša sestra, takrat maturantka. Ob birmanskem obisku škofa Gregorija Rož...