Kazni je treba povrniti mesto v družini, Cerkvi in družbi

Kazni skoraj ni več. Če še kaznujemo, je to prej znamenje, da ne znamo vzgajati, kot pa da so otroci poredni. Kazni ni v katehezi in duhovnosti. Bog je vendar ljubezen, ne pa sodnik in kaznovalec, pravimo. Včasih smo se potrudili biti dobri iz strahu pred kaznijo. Danes je to obravnavano kot »primitivna moralna motivacija«. Smejimo se starim mamam, ki še trepetajo pred onstransko kaznijo. Kazen je oslabela v družbi in pravnem sistemu. Vsi poznamo kakšnega tatu, prevaranta ali lažnivca, ki se mirno vozi v limuzini in gleda zviška na nas. Strahu pred kaznijo nima.

Kazen smo odpravili v cerkveni disciplini. Denimo, duhovnik, ki pobere denar za mašne namene, maš pa ne opravi, je storil nekaj, kar je podobno božjemu ropu. A njegov predstojnik se bo z njim skorajda boječe pogovoril. V imenu bratske ljubezni ga bo milo pozval k poboljšanju. Kazni ne bo izrekel. Čez leto ali dve bo seveda ugotovil, da oni duhovnik z...