Na dan državnosti, 25. junija, smo se v večernih urah srečali v župnijski dvorani, da utrdimo naše slovenstvo. Ob pogledu na zastavo, idrijsko čipko v obliki Slovenije in ob petju himne sem premlevala, kaj je slovenstvo zame. Odgovor zahteva tudi odgovornost. Iskali smo sledi, ko je v prostor že zasijal in nas ogrel svečan nagovor. V kodeljevski župniji gnezdimo Slovenci od vsepovsod, zato je večer tekel v spoznavanju nekaterih narečij. Poslušali smo legende, poezijo, biografijo, celo recept za potico v gorenjskem, mariborskem, dolenjskem, ribniškem, ajdovskem, cerkljansko-rovtarskem narečju. Po različnih koncih Slovenije smo potovali kar s pesmijo: Pojdem na Štajersko, En hribček, Po jezeru bliz' Triglava … Za konec smo še zaplesali: ženske smo se ponašale s pridnostjo in lepoto kot perice, moški so se pomerili v tekmovanju s klobuki, skupaj pa smo se zavrteli v kolu lepe Anke. Praznovanje je združilo mlado in staro. »Še si želimo takšnih...