»Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes« (Jn 6,33).

Izraelski narod je marsikaj doživel na poti iz Egipta v obljubljeno deželo. Samo predstavljamo si lahko, kako je bila pot dolga, polna ovir, nevarnosti in težav. Ob tej zgodbi se vedno spomnim na mnoge begunce iz različnih afriških dežel, ki so pripravljeni sprejeti vse napore in težave poti – še posebej preko Sredozemskega morja, samo da bi prišli v obljubljeno deželo, ki je za njih Evropa. Mnogi pridejo do zaželenega cilja, a nekateri žal tudi na tej poti umrejo in zato Sredozemlje postaja vedno bolj (večje) pokopališče.

Izraelci so na zahtevni poti v obljubljeno deželo začeli godrnjati ter dvomiti in ta glas je prišel ne samo do Mojzesa, ampak tudi do Gospoda. Mojzesu je bilo hudo, saj je videl trpljenje svojega ljudstva, vendar je imel globoko zaupanje v Gospoda, da jih bo rešil vseh tegob na poti in varno pripeljal iz sužnosti v obljubljeno deželo. Bil je voditelj, ki je videl dosti dlje...