Slišal sem, da je moje pisanje o jeziku ali zelo osebno (anekdotično) ali preveč politično, premalo pa obravnavam »klasične« slovnične pojave, večkrat da bi bilo treba opozarjati na najpogostnejše napake ali težave slovenskega javnega govorjenja in pisanja (npr. dvojina, zanikani rodilnik, glagoli na se …). Ne da bi želel zanikati mikavnosti in pomembnosti tako naravnane obravnave, naj poudarim potrebo, da se v jezikovnem položaju na Slovenskem ne posvečamo predvsem slovničnim ipd. nadrobnostim, ki bi nas (v skladu z naslovom te rubrike) utegnile samo srbeti, temveč predvsem tistemu, kar bi nas danes moralo tudi skrbeti - to pa so vprašanja državne jezikovnopolitične strategije v razmerah evropskega povezovanja in globalizacije. Taka naj ostane temeljna usmeritev te rubrike tudi poslej, za čas počitnic in dopustov pa sem vendarle imel namen lahkotneje pokramljati o čem manj usodnem, npr. o srbečem drobencljanju pri urejanju rabe predlogov. Ampak pred nekaj dnevi sem na...