Ko sva se pred nekaj dnevi s sinom spuščala z Grintavca, sva par deset metrov pod vrhom srečala skupinico pohodnikov, ki je šla v nasprotno smer in je bila torej tik pred ciljem. Ne vem, odkod, ne vem, zakaj, kar tako čisto brez zveze (saj ni bilo preveč sonca!), me je obšla bedasta domislica, da bi jih vprašal: »Kam pa pravzprav greste?« Seveda je ostalo vprašanje v moji glavi, hvala Bogu ... Kaj pa naj bi mi odgovorili? Da gredo na vrh Grintavca? Morda bi, če je bil med njim kdo že skorajda pretirano vljuden, sicer pa bi me najbrž samo debelo pogledali, omahujoč med jezo in prizanesljivostjo, in šli naprej. Mogoče pa je bil vmes tudi kakšen iz takega testa, da bi mi odvrnil: »Hehe, iz Šiške na Vič gremo, po bližnjici.« In ta bi odgovoril v jeziku, v katerem bi bilo zastavljeno vprašanje: v jeziku, ki ignorira samoumevnosti realnega življenja (čeprav s svojim sarkazmom seveda ne bi pristal na to ignoranco, temveč bi jo učinkovito zavrnil).

Družba, v kateri bi bilo vse samou...