Preprost recept za turiste in gostitelje

Vračal sem se z nekajdnevnega obiska ene izmed držav, ki je dosegla samostojnost na začetku devetdesetih let, ko se je izvila iz sovjetskega primeža. Navdušili so me slikoviti gradovi, gosti gozdovi (no, razen komarjev), zanimivi običaji in arhitekturno privlačna prestolnica.

Vendarle pa je umanjkalo nekaj bistvenega. Če bi nad menoj godrnjala samo branjevka, ker sem z njo govoril angleško namesto rusko, bi bilo še vse lepo in prav. Tako pa sem poleg marsikaterega prijaznega domačina naletel na kar nekaj prodajalcev, natakarjev ali voznikov, ob katerih sem dobil občutek, da sem jim kot stranka bolj v breme kot kaj drugega. Kaj takega se človeku pripeti vsepovsod, a ta vtis je tokrat prevladoval. Pa tako malo bi bilo treba, sem si govoril. Toliko turističnih znamenitosti in drugih adutov skriva njihova ponudba, država se vidno razvija, pa nekaj brezvoljnih ljudi pokvari sicer dober vtis.

Uglajenost, ustrežljivost in...