»Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih« (Jn 6,2).

Kakšna znamenja bi moral delati duhovnik, da bi za njim hitele množice ljudi? Bi pomagalo, če bi dan za dnem ozdravljal telesno bolne? Bi se krepila vera in zaupanje v vsemogočnega Boga? Težko je trditi, kako bi bilo, vemo pa, kako je bilo nekoč in kako je sedaj. Nekdo, ki od blizu spremlja duhovnike, je dejal: »V tem času je zelo težko biti duhovnik.« Strinjam se. V današnjem času je težko biti duhovnik zlasti mladim, jim spregovoriti, jim priti blizu. Težko je biti učitelj in težko je biti oče, mati, saj so otroci zasuti z informacijami, igračami – z veliko dražljaji, ki jih lahko begajo ali polnijo, odvisno od norm, vrednot in meja, ki so jim postavljene. Je bilo kaj laže leta 1786, ko se je rodil Janez Marija Vianej? On je zgled za duhovnike. Tudi takrat je bilo težko. To sem doumela, ko sem prebrala knjigo Svetnik in njegov demon. Arški župnik je goreče ljubil Boga, korenito...