Po materi imam slovenske korenine in sem nanje zelo ponosen. Zato sem vrsto let pestoval željo, da bi od Milana, kjer živimo, prekolesaril do Volarij pri Tolminu, od koder je moja mama. Redka presnovna bolezen,
ki jo imam, me je doslej pri tem močno ovirala. Tokrat sem sklenil, da bom oviro premagal, zato sem se v torek, 20. junija, odpravil na pot, ki je trajala šest dni. Vsak dan sem prekolesaril od 80 do 90 km. Ustavil sem se pri božjepotnih cerkvah, prenočil pri prijateljih, zajela me je tudi huda nevihta … Med potjo proti Vidmu sem po nekaj dneh v daljavi zagledal obris očaka Krna in sonce je pogrelo tudi moje srce. Zadnji del poti je bil nepopisno lep: ob reki Nadiži do Kobarida. V Kobaridu sem se ustavil na Napoleonovem mostu in dolgo srkal z očmi lepoto Soče. Res: krasna si bistra hči planin ... Ona me je spremljala vse tja do cilja – Volarij. Srečen sem in to srečo želim deliti tudi z vami.

Kristjan Donno