Ob oknu ubiram te harfine strune,
s pogledom v srpánsko nebo, polno zvezd,
in polno globin za skrivnostne tolmune,
in polno demantnih neshojenih stez.

A vérina pesem do Njega prodira,
ki dal je Ignaciju moč za portret:
po milostih, ki jih značaj orkestrira,
da – Bogočloveku podoben – je svet.

Kako čudovito! Za pesem na strunah,
za tisto, močnejšo od spete iz zvezd,
od strun, ki zdaj nanje brenkljá z vetrom luna …
Ignacij je Bogočloveku bil zvest!

Je kje še kaj lepšega, kakor je človek,
podoben Človeku, ki Božji je Sin?
Za nas se rodil je, zgradil je mostove
čez reko Umiranj, da gremo za Njim.

Ob oknu še prošnjo med strune ubiram …
Ignacij svetnik je in rad nas ima –
a malce pri Njem naj še intervenira,
pri Njem, ki Edini množiti nas zna!