Naslednji mesec bo minilo že 18 let, odkar sva z možem Jankom drug drugemu rekla »da«. On dela na banki (beri: ves dan ga ni domov), jaz sem bila zaposlena kot vzgojiteljica v vrtcu, po rojstvu najmlajše hčerke pa sem pustila službo (čeprav je bila za nedoločen čas, kar je danes prava redkost). Do sedaj odločitve nisem niti za sekundo obžalovala.

Ker živijo z nami tudi moji starši, šteje naša družina kar devet članov. Vendar se za skupno kosilo dobimo le ob koncu tedna. Katarina in Barbara sta že srednješolki, Martin končuje osnovno šolo, Andrej je v šestem razredu in Eva v drugem. Različne starosti, različne obveznosti, različni urniki – torej pomično kosilo. Tudi popoldne so obveznosti: glasbena šola, verouk in podobno, tako da smo bolj malo skupaj.

Živeti v tako veliki družini je pravi izziv. Veliko se je treba prilagajati, prisluhniti potrebam drugih, si pomagati … Res pa je tudi to, da se je laže igrati, če se...