Velikemu delu slovenskega podeželja dajejo že stoletja značilno podobo cerkve in kozolci. Za prve kljub šibkejši vernosti še vedno kar lepo skrbimo, kozolcem pa je zaradi spremenjenega načina kmetovanja usoda bolj nemila. Nekateri so se podrli ali pa se bodo kmalu, drugi so se spremenili v reklamne panoje, tretji so se ohranili le zato, ker dajejo zavetje traktorjem in v plastiko ovitim balam. Kozolcev ne postavljajo več nikjer – razen v Šent­rupertu na Dolenjskem, kamor so iz okoliških krajev prestavili sedemnajst starih kozolcev. Tam namreč nastaja prvi muzej na prostem s kozolci na svetu, ki ga bodo odprli junija prihodnje leto.

Kozolec se je razvil iz ostrvi – navpičnih rogovilastih palic, na katerih so kmetje pred tem sušili žito in seno (še danes jih uporabljajo na Koroškem in v Beli krajini). Verjetno je bil precej razširjen že v 17. stoletju, saj je upodobljen in omenjen v Slavi vojvodine Kranjske. »Tudi seno se na...