»Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva« (Mr 6,7).

Dvanajsteri so bili že nekaj časa z Jezusom, poslušali so njegovo besedo, bili priče njegovih čudežev … Kje pa so bili tokrat, da jih je spet poklical? Kam so se umaknili, ko je bil on v domačem Nazaretu in ga tam niso sprejeli? Od kod jih je poklical?

Kje sem jaz? Kam se zgubljam ali umikam? Od kod, iz katerih misli, skrbi, opravil me Jezus vedno znova drami, da mu prisluhnem, sprejmem njegovo poslanstvo ter skupaj z njim stopim na pot? Ni malo teh vsakdanjih raztresenosti.

Jezus je učence poslal po dva in dva. Mar se ne bi božje kraljestvo širilo hitreje, če bi šli vsak zase v svoj kraj? On ni razmišljal o čim več, temveč o čim bolje, čim bolj pristno. Dva že s svojim sodelovanjem in medsebojnim odnosom pričujeta o Ljubezni.

Morda nas danes prešine misel, da si ob tako majhnem številu novomašnikov in duhovnih po...