Kar nekaj svojega življenja sem preživela med Slovenci v izseljenstvu – na Dunaju, v Belgiji, Luksemburgu, Nemčiji, Torontu, Argentini. Ko se sprašujem, katere so njihove skupne lastnosti in po čem sem si jih zapomnila, mi naprej pride na misel veselje, dobra volja, svetal pogled. Kljub stalno navzočemu hrepenenju po domovini, kljub življenju, ki je v mnogih primerih težje kot življenje, ki ga živimo v Sloveniji, sem v naših izseljencih vedno našla neizmerno voljo, bolj ali manj očitno radost, močno željo, da bi iz sebe nekaj naredili.

Nič čudnega! Ko se človek odpravi iz varnega domačega zavetja v širni svet, pa naj bo to iz političnih, izobraževalnih ali ekonomskih razlogov, mu pot ni postlana s cvetjem. Zahteva trdnega, odločnega človeka, pripravljenega na žrtev in hkrati željnega novih izzivov. Hrepenenje po domu ga izkleše v vseh pogledih in ga obvaruje razvajenosti.

Slovenija je te lastnosti v sedemdesetih letih mrtvila izgubila in prav rojaki po svetu ji lahko v...