V slovenski pesniški preteklosti so bili bodisi zelo glasni natisi, bodisi utišani, postavljeni ob stran, komaj še kdaj omenjeni. Literarna zgodovina je bila pogosto v zagati, saj je bilo vrednotenje prevečkrat zrelativizirano z okoliščinami različne narave: estetske, nazorske, formalistične, družbene. Marsikaj ostaja spregledano v senci vsesplošne glasnosti, čeravno je posamični lirični pojav sam po sebi dovolj izjemen. Med take pojave, ki jih komaj kdaj zasledite v literarnozgodovinskih študijah ali pregledih, spada tudi pesniška zbirka Borivec z Bogom Franceta Vodnika. Ob izidu ni ostal neopažen, pozneje pa ga je prevladujoča sociologizirana literarna zgodovina pustila ob strani, bržčas tudi zaradi njegove izrazite katoliške naravnanosti. Ko je leta 1932 Vodnik izdal zbirko Borivec z Bogom, je doživela opazno kritiško presojo, čeprav je izšla v samozaložbi. Nanjo se je najprej odzvala katoliška stran, Finžgar in Tine Debeljak, a tudi drugi, Božidar Borko, Miško Kranjec, Pavel Golia, povezovali pa so jo s pojavom ekspresionizma in z mladokatoliškim gibanjem. Antona Ocvirka je zanimala umetniška stran Vodnikovih pesmi, a je našel v njih komaj kaj pomenljivega, da pa jih je v celoti odklonil marksist Ivo Brnčič, je samo po sebi umljivo.